V vsej človeški zgodovini ni prišlo do sprememb v tolikšnem obsegu kot v 20. stoletju. Toda vse glasnejša so vprašanja, ali so nova družbena razmerja in napredek v znanosti dejansko spremenila sodobno družbo dovolj radikalno, da ta ni več enaka moderni.
Preprosta prazgodovinska družba, ki ni poznala osebne lastnine se je postopoma razvila do te mere, da je prišlo do stalne naselitve, obrti, kmetijstva in trgovine. Toda zmotno bi bilo prepričanje, da so se poglavitne spremembe zgodile na področju ekonomije. Vrednost subjekta je bila v prazgodovinski družbi kljub različnosti, različnim sposobnostim in potrebam, konstantna – nespremenljiva in enaka vrednostim vseh ostalih subjektov (na tem mestu velja opozoriti na relativno neomejenost naravnih virov). Kakor hitro pa so bili v novi družbi določeni novi standardi, je potekla nepovratna sprememba. Kakovostna zemljišča so bila omejena, njihov (po novem) lastnik pa je hitro spoznal svojo prednost v primerjavi s preostalimi pripadniki skupnosti. Polarizacija poznejše hierarhično urejene razredne družbe je docela spremenila omenjeno stanje in omogočila spreminjanje statusa ter manipuliranje z njim. Ta je od tedaj sicer relativno rastla in padala, toda v družbi je prišlo do več zanimivih sprememb, ki jih lahko povežemo v trend spreminjanja sistema. Opažamo konstantno rast moči in vpliva Kapitala, ki mu je postala zgodnjekapitalistična ureditev pretesna. Vedenjski vzorci, povezani s pridobivanjem dobička kot najvišjo vrednoto se niso najbolje skladali s sistemom, v katerem sta imela največjo moč plemstvo in duhovščina. Z izdelki množične potrošnje še nenasičeno tržišče ter obubožano kmetstvo sta nudila oporo vzponu razreda kapitalistov. Sledilo je obdobje liberalizma. Prosti trg je bil osvobojen, takšna miselnost je prežela tudi politiko, kot tako in ta je postala bolj neodvisna kot kdajkoli. Kolektivni duh je postal ječa za Subjekta, ki je lahko svojo edinstvenost totalno razvil le v individualizmu. Pluralizem je postal pomembnejša od enakosti. Hierarhija se je pokazala v novi luči, kot temeljna lastnost večine družbenih organizacij. Brezosebni racionalizem je Subjekta pretvoril v Objekt, ki po natančno določenih postopkih dela natančno določeno delo, katerega srž je dobiček.
Država se je sekularizirala, prepustila prosti trg njegovi samoregulaciji in dobila v tem pogledu manjšo vlogo kot v preteklosti. Nasprotno pa državljani še vedno pričakujejo od države veliko vlogo pri urejanju državnih razmer in skrbi za pravico, zaradi česar prihaja do konfliktov. Stečaj podjetja je sicer legalen, ne pa tudi legitimen, saj so delavci nezadovoljni z neplačilom svojega dela in pričakujejo poseg države, ki je nemočna. Vse pogostejše so kritike zahodnih demokratičnih sistemov, saj sicer ustoličijo koalicijo, ki jo podpira večina prebivalstva, toda nimajo vzvodov, s katerimi bi ljudstvo nadzorovalo vse družbene sfere in razmerja. Tako lahko posredniki v parlamentih sprejemajo zakone, ki jim večina ljudstva nasprotuje in to lahko izrazi svojo voljo le tako, da gre na ulice, kjer ga pričakajo pendreki (Grčija). Badiou pravilno ugotavlja, da je ime resničnega sovražnika danes »demokracija«. Osebna svoboda in kup različnih pravic ter svoboščin sta pogosto zlorabljena in makiavelistično upravičujeta vse, kar je dobro za konsolidacijo javnih financ, četudi za ceno nižjih plač in socialnih transferjev ali Izbrisanih. Tako sta besedi država (v ožjem smislu) in sploh politika izrazito negativno stigmatizirani.
Po drugi strani nosi posameznik večjo odgovornost za svoje odločitve in se je pogosto prisiljen znajti sam, čemur se, kar velja vsaj za postsocialistične tranzicijske države, relativno velik delež ljudi še vedno ni najbolje prilagodil in celovito/pravilno dojel sistema. Sodobna ideologija namreč neprimerno bolj ceni svobodo od socialne stabilnosti, kar je gotovo zgodovinska novost, vsaj v tem obsegu in intenziteti. Toda razdor med dejansko svobodo in neko samooklicano demokratičnostjo je bizarno izrazit in kar je še bolj tragično, ni videti, da bi demokracija ponujala kakšen odgovor svojim neskončnim kritikom, ali da bi se evolucijsko dopolnjevala in razvijala. Videti je, kakor da bi obstala na neki namišljeni metademokratični točki, od koder vodijo vse poti v totalitarizem. (Zopet) postaja jasno, da ima le neposredna demokracija potencial, da celovito izraža interese družbe kot celote in ne prinese diktature večine nad manjšino. Sploh grozljive so demokratične tvorbe, ki nastajajo pri uvozu demokracij, ki jih ne torej prinese evolucijska spirala dialektike, marveč enote NATA.
Neoliberalna miselnost na videz ni doživela hujšega pretresa ob svojem nadaljnjem razvijanju in tehnoloških inovacijah in občutek imamo, da živimo v (naj)višjem stadiju postdemokratične postkapitalistične…moderne družbe! Še več, zdi se, da sta materializem in potrošništvo do kraja prežela vse sfere družbe in je Subjekt še dodatno desubjektificiran in lahko obstaja le v neki virtualni realnosti, brez vseh osebnostnih lastnosti in dejanske moči. Toda dogajanje v zadnjem času je tovrstna sklepanja postavilo na majave noge.
Postmoderna družba se razlikuje od moderne v več lastnostih, ki nakazujejo potencialno gibanje družbe v prihodnosti, tj. gibanje, s katerim se družba oddaljuje od vseh preteklih tendenc. Zlasti velja izpostaviti spremembe na področju kritične miselnosti. Prizadeti posamezniki so se na izbruh zadnje krize odzvali na izviren, na trenutke celo učinkovit način. V borbi za svoje privilegije se je bil posameznik prisiljen povezati s sebi podobnimi in kolektivno nastopati proti nekim, sicer abstraktno določenim nasprotnikom. Protest, kot sicer stara oblika izražanja nestrinjanja, se je ob uporabi sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije in ambicioznih ciljih kritik, nevarnejši kot kdajkoli (arabska pomlad), pokazal v povsem novi luči.
To so znanilci nove epohe, ki jim različna odkritja na področju tehnologije in novi stari vzorci gibanja prebivalstva po svoji revolucionarnosti ne sežejo do kolen. Jasno je le to, da vse skupaj ni preveč jasno. Če se ljudstvo zave svoje neizmerne moči, bo ravnalo z njo preudarno?
Svit Laris, 3. A
(Število obiskov: 74)
