Kaj naj storim? – Gradivo

III. učna tema: Kaj naj storim?

Učne enote: Immanuel Kant (dolžnost), Človekovo delovanje: Zakaj ravnati moralno?, Vrednotenje in morala, Različne utemeljitve morale in Etika kot filozofija morale.

---

UČNA ENOTA: IMMANUEL KANT (DOLŽNOST)

Kantov brezpogojni, kategorični imperativ: Pri ravnanju katerokoli človeško bitje obravnavaj kot cilj svojega delovanja! Spoštuj njegovo človeško naravo! (≠ Ravnanje pri katerem obravnavamo sočloveka zgolj kot sredstvo za dosego našega egoističnega cilja) → Kantov preizkus, s pomočjo katerega lahko ugotovimo, kdaj naše ravnanje ni pravilno: Vprašaj se, kaj bi bilo, če bi VSI ravnali v skladu z našo idejo, Kant bi rekel »maksimo«. → Da bi bil naš postopek pravilen, mora biti ideja ali maksima takšna, da jo lahko posplošimo. Povedano drugače, pri izbiranju maksime za svoje ravnanje moramo biti pozorni na to, da je ta lahko javna in splošna. To pa moramo storiti brezpogojno, kategorično. In zato Kant to zahtevo formulira kot brezpogojni, kategorični imperativ: Ravnaj samo skladno s tisto maksimo, za katero si lahko hkrati želiš, da bi postala splošni zakon.

Vrste dolžnosti so glede na določenost popolne popolno določene in nepopolne, ki jih lahko izpolnimo na različne načine. Glede na predmet se delijo na dolžnosti do sebe in do drugih.

Tabela: vrste dolžnosti glede na določenost in predmet.

	POPOLNE	NEPOPOLNE
DO SEBE	Prepoved samomora.	Prepoved zanemarjanja svojih talentov.
DO DRUGIH	Prepoved lažnega obljubljanja.	Zapoved pomoči ljudem v stiski.

Kantova etika dolžnosti je eden izmed najuspešnejših poskusov utemeljitve etike. Če se spomnimo na to, da so dolžnosti tesno povezane s pravicami, tako da nam etika dolžnosti hkrati zagotavlja tudi številne pravice, pa izgleda se privlačnejša. Npr.: če je naša dolžnost, da drugim zagotavljamo toliko svobode, kot je le mogoče (kot je mislil Kant), in se ne vmešavamo v njihove zadeve, nam ta dolžnost hkrati zagotavlja tudi pravico do naše lastne svobode. Glede na to je Kant eden izmed utemeljiteljev liberalizma.

Kritike etike dolžnosti:

1. Preizkus iz kategoričnega imperativa izgleda dokaj nevsebinsko, tako da ni jasno, kako lahko z njegovo pomočjo preizkušamo stvarne odločitve. (Scheler)
2. Zdi se, da je ravnanje iz dolžnosti včasih v nasprotju z ravnanjem iz občutka. (Schopenhauer)
3. Ko razmišljam, kaj bi naredil, zahtevam, da bi vsi drugi ravnali enako kot jaz. → Kantov test je egoističen. (Nietzsche)

Kantova etika je nedvomno rigorozna (stroga). Kljub temu ne postavlja nerealnih pogojev za dopustnost naših motivov in razlogov za dejanja. Kant nam, denimo, ne krati zadovoljstva ob spoznanju, da smo ravnali tako, kot je prav. Njegova teorija izključuje zgolj možnost, da bi bilo pričakovano zadovoljstvo ali izpolnitev želje sprožilec oz. motiv moralno hvalevrednega ravnanja. Kantovo stališče je v tem podobno Aristotelovemu: zadovoljstvo ob spoznanju, da smo ravnali pravilno, je lahko (in v idealnem primeru tudi bo) nagrada in plačilo akterju za pravilno ravnanje, ne sme pa biti njegova (vsaj ne edina) spodbuda zanj.

 

UČNA ENOTA: ČLOVEKOVO DELOVANJE: ZAKAJ RAVNATI MORALNO?

Človekovo delovanje zanima etiko z vidika moralnosti: zakaj bi sploh ravnali moralno, tj. pošteno in pravično. → Platon, Država:

1. Sokrat skuša sogovornike prepričati, da je razumno biti pravičen, češ da je življenje pravičnika v vseh pogledih boljše in srečnejše od življenja nepravičnika. ≠
2. Nasproti temu zagovarja Glavkon »kontraktivistično« pojmovanje pravičnosti kot nujnega zla, kot za večino zadovoljivega kompromisa med najboljšo (okoriščati se z lastnim krivičnim ravnanjem, ne da bi bili za tako ravnanje kaznovani) in najslabšo možnostjo (biti žrtev krivičnega ravnanja drugih, ne da bi zmogli izsiliti nadomestilo za utrpelo škodo). Glavkonov sklep: a) ljudje izbirajo pravičnost kot življenjsko držo zaradi njenih koristnih posledic in ne zaradi nje same; b) če to drži, bo razumen človek raje izbral videz pravičnosti kot resnično pravičnost. →

Zakaj biti moralen (in ne raje nemoralen)? To vprašanje vznemirja dve vrsti ljudi: moralne filozofe in moralne nizkotneže. Glavkon govori še v imenu prvih, ko na začetku druge knjige Države, nezadovoljen s Sokratovim zagovorom brezpogojne pravičnosti kot razumne življenjske drže, od slednjega zahteva prepričljiv dokaz za trditev, da je v vsakem pogledu bolje biti pravičen kot nepravičen človek. Ker sodi po Sokratovem mnenju pravičnost v skupino stvari, ki so dobre tako zaradi njih samih (zaradi tega, kar po svoji naravi so) kot tudi zaradi svojih posledic, bi moral Sokrat po Glavkonovem mnenju dokazati, da je življenje človeka, ki izbere pravičnost zaradi nje same, se pravi ne glede na njene (dobre ali slabe) posledice, vedno srečnejše od življenja nepravičnega človeka. Glavkon opozarja, da je taka trditev v nasprotju s splošnim prepričanjem. Tudi priskrbeti dokaz zanjo je morda sploh neizvedljiva filozofska naloga.

Da bi svoj dvom ustrezno podkrepil, povabi Glavkon poslušalce k sodelovanju v dveh miselnih eksperimentih:

1. Zamislimo si, da je dana pravičnemu človeku moč, kakršno premore lastnik čudežnega prstana, ki človeka naredi nevidnega, da se zlahka izmakne sleherni kazni za storjene zločine. → Nihče na svetu nima, sklene Glavkon, dovolj trdne volje, da bi se uprl skušnjavi, biti bog med ljudmi, in ne izkoristil možnosti, da po svoji volji nekaznovano krade, nečistuje in mori. Kar zgolj dokazuje, meni, da ljudje ne izberemo pravičnosti po lastni volji in zaradi nje same (ker bi bila dobra sama po sebi), ampak prej kot nujno zlo, pač zato, ker smo se nezmožni izmakniti kazni za nepravično ravnanje, sami pa se tudi ne želimo znajti med žrtvami takega ravnanja. → Sklep miselnega eksperimenta o čudežnem prstanu je tedaj, da ima pravičnost v nasprotju s tem, kar trdi Sokrat, zgolj instrumentalno vrednost, se pravi, da si je za pravičnost vredno prizadevati ne toliko zaradi nje same (zaradi tega, kar po svoji naravi je) kot zaradi dolgoročnih koristi, ki nam jih prinaša.
2. Glavkonov drugi miselni eksperiment pa nas skuša prepričati, da je tudi tak sklep sporen, češ da nam tovrstne dolgoročne koristi zagotavlja že zgolj videz oz. sloves pravičnika in ne šele in edino resnična, pristna pravična drža, zato bo razumen človek izbral raje prvo kot drugo. Odmislimo, predlaga Glavkon, od življenja pravičnika vse ugodnosti, ki mu jih prinaša sloves pravičnika, in si namesto tega zamislimo, da ga doletijo vse neprijetnosti, ki so povezane s »slovesom« nepravičnika. Če po podobnem miselnem postopku nepravičnika nagradimo s prednostmi, ki jih bo uživat, kdor med ljudmi velja za pravičnika, se bo vrednostna primerjava med življenjem prvega (pravičnika s »slovesom« nepravičnika) in življenjem drugega (nepravičnika s slovesom pravičnika) nedvomno iztekla v prid slednjemu. → Za osebno srečo in blaginjo se ima torej pravičnik bolj kot pravičnosti sami zahvaliti slovesu pravičnika, ki ga uživa, oz. svojemu značaju ustreznemu zunanjemu videzu. Če to drži, pa se ni mogoče izogniti sklepu, da razumen človek ne bo, kot je nasproti sofistom zmotno dokazoval Sokrat, izbral pravičnosti zaradi nje same (in njenih dobrih posledic), ampak raje videz pravičnosti zaradi njegovih dobrih posledic.

Glavkon nam torej v izziv Sokratovi tezi, da je življenje pravičnega vedno in v vseh pogledih boljše, srečnejše od življenja nepravičnega, izriše naslednjo podobo izvora in narave (z njima pa tudi razumnega temelja) pravičnosti: »(Pravičnost) je kompromis med tem, kar je najboljše – povzročati zlo, ne da bi morali plačati za to – in tem, kar je najslabše – trpeti zlo, ne da bi bili zmožni najti zadoščenje zanj. Pravičnosti kot tovrstnega kompromisa ne sprejemamo in cenimo zato, ker bi bila nekaj (po sebi) dobrega, temveč zaradi lastne nezmožnosti, da bi (nekaznovano) povzročali zlo. Kajti pravi človek ne bi, če bi mu bila dana taka moč, nikoli sklenil dogovora z drugimi z namenom, da se izogne povzročanju zla in trpljenju zaradi njega; neumen bi bil, če bi ga.«

Kar trdi Glavkon o pravičnosti, bi lahko, vsaj na prvi pogled, dejali tudi o moralnosti nasploh. Ali nam ni tudi za moralne prepovedi in zapovedi podobno mar ne toliko zaradi morale (ali naše moralnosti) same kot zaradi (običajno) dobrih posledic njihovega spoštovanja in slabih posledic njihovega nespoštovanja, z drugimi besedami, zato ker smo preprosto prešibki, da bi si podredili ljudi, ki nas obkrožajo, in premalo samozadostni, da bi se lahko izognili občevanju z njimi? In ali ne bomo kot Glavkon za osebo, ki bi zmogla doseči svoje cilje brez sodelovanja z drugimi ljudmi ali pa tako, da bi si jih podredila, dejali, da bi bilo nerazumno od nje, se več, naravnost neumno, če bi pristala oz., po takem uvidu, še naprej pristajala na omejitve, ki jih njenemu ravnanju nalaga morala. Ni možno dokazati, da je v osebnem interesu vsakogar, da vedno in povsod, ne glede na to kako ravnajo drugi, stori tisto, kar od njega zahteva morala. Nasvet, ki ga lahko razberemo, je prej, da naj izberemo moralni značaj in način življenja le, če so tudi drugi izbrali tak značaj oz. način življenja in če so hkrati napori, ki bi jih imeli s prikrivanjem svojega nemoralnega značaja in dejanj, za nas preveliko breme.

Iz omenjenega spodrsljaja lahko potegnemo manj malodušen sklep, da so bile naše izhodiščne zahteve preostre in da se smemo zato zadovoljiti že s tem, kar smo dosegli. Moralno življenje je razumna izbira za dovolj veliko število ljudi – za vse tiste, ki niso ne ravnodušni do drugih ljudi ne moralno neobčutljivi in ne mojstri veščine varanja, taka pa je večina med nami.

 

UČNA ENOTA: VREDNOTENJE IN MORALA

Vrednotenje je miselna dejavnost, v kateri neki stvari ali stanju stvari pripišemo vrednotni predikat v ožjem (»dobro«, »slabo«) ali širšem pomenu besede (»prav«, »koristno«, »lepo«, »škodljivo«, »prijetno« …). Vrednost stvari skušamo spoznati zato, da bi laže izbrali predmete naših (pozitivnih in negativnih) čustev, cilje našega ravnanja in pa najmanj potratna sredstva za njihovo uresničenje.

Vse dobre stvari bi lahko razvrstili v dve skupini:

1. Dobrine: stvari, ki so dobre za nekaj (neki namen, uporabo, kot sredstvo ali pogoj za nekaj) ali za nekoga (za zadovoljitev njegovih potreb, za uresničenje njegovih želja in ciljev, za povečanje njegove blaginje); npr. moje zdravje, oster nož. ≠
2. Vrednote: stvari, za katere si je dobro prizadevati zaradi njih samih oz. ki so dobre same po sebi, tj. neodvisno od tega, ali so za koga ali za kaj uporabne ali koristne ali dragocene; npr. vrednost umetniških del, neokrnjene divjine, človeškega življenja. →

Dve temeljni vprašanji:

1. Kaj pomeni o neki stvari reči ali misliti, da je sama po sebi dobra? (metaetika)
2. Katere stvari ali vrste stvari so dobre same po sebi? (aksiologija* ali teorija vrednot kot del normativne etike, katere drugi del se ukvarja s pravilnostjo in nepravilnostjo človeškega ravnanja)

1. Odgovori na prvo vprašanje:

a) Hedonizem = kredo »ugodje je edina stvar, ki je dobra sama po sebi«. → J. S. Mill to razume kot trditev, da je ugodje edina stvar, katero si človek želi zaradi nje same. ≠ Večina ločuje med vrednostnimi sodbami in željami. → sodbe »(edino) ugodje je dobro po sebi« ne gre razumeti kot opisa tega, kaj si ljudje (edino) zares želijo, temveč kot trditev, da je edino ugodje taka stvar, da si jo je zaradi nje same vredno oz. razumno želeti, si zanjo prizadevati oz. si jo zastaviti za končni cilj svojega delovanja. Vrednota je v skladu s tem pojmovanjem tisto, kar bi si vsako razumno bitje moralo želeti (kolikor je razumno), ne pa to, kar si nekdo dejansko želi.

2. Odgovori na vprašanje o tem, katere cilje bi morali v svojem ravnanju uresničevati: V ohlapnem pomenu besede je vrednota vsaka stvar, ki si jo nekdo želi ali ki jo ceni zaradi nje same (tudi rasisti, nacisti in kriminalci imajo in uresničujejo svoj, najsi bo še tako sprevržen, sistem vrednot). → Večina zato razlikuje med pravimi in navideznimi vrednotami – v življenju se pehamo za različnimi stvarmi: slavo, bogastvom, oblastjo, ugledom, srečo, popolnim razmerjem, ljubeznijo ipd., a samo za nekatere od njih si je zares vredno prizadevati. Katere?

a) Vredno(s)tni monizem** = prepričanje, da je dobra po sebi ena sama vrsta stvari, medtem ko so vse druge dobre stvari dobre zgolj zato in v tisti meri, ker (in kolikor) prispevajo k uresničitvi te vrste stvari. Obstajajo pa razhajanja v tem, katera vrsta stvari je dobra sama po sebi:

• Epikur vidi edini razumen cilj človeškega delovanja v ugodju oz. trajnem zadovoljstvu ~ Mill, v (splošni) sreči = hedonisti (gr. hedoné [ugodje]).
• Aristotel, v razumnem delovanju v skladu z vrlino.
• Nietzsche, v odličnosti značaja in dosežkov oz. v izpopolnitvi sebi lastnih sposobnosti in delovanja = perfekcionisti.
• Kant, v razvijanju, ohranjanju, uporabi in čaščenju svoje sposobnosti za razumno in avtonomno presojo in delovanje. ≠

b) Vredno(s)tnemu monizmu stoji nasproti vredno(s)tni pluralizem***, ki trdi, da je stvari, ki so dobre po sebi, za katere torej velja, da je za vsakogar razumno, da si jih s svojim ravnanjem prizadeva uresničiti, več vrst: ugodje, vrline, ljubezen, prijateljstvo, spoštovanje, znanje in (raz)umevanje, modrost, pravica, svoboda, življenje, lepota, estetska doživetja … ≠

c) Vredno(s)tni relativizem = stališče, ki trdi, da je to, ali je neka stvar po sebi dobra ali ne, odvisno od meril oz. standardov vrednotenja, za te pa velja ne le, da se razlikujejo od kulture do kulture (in celo znotraj kultur, od ene osebe do druge), ampak tudi, da nobeno od njih ni bolj ali manj pravilno, utemeljeno ali razumsko sprejemljivo od drugega.

»Katero je najvišje dobro, ki ga s svojimi dejanji lahko dosežemo? V poimenovanju tega najvišjega dobrega ali končnega smotra skoraj vsi soglašajo: tako povprečni ljudje kot izobraženci ga označujejo z besedo ,srečnost’ in si pri tem predstavljajo, da je ,dobro živeti’ in ,dobro uspevati’ isto kot ,biti srečen’.« (Aristotel, Nikomahova etika)

 

UČNA ENOTA: RAZLIČNE UTEMELJITVE MORALE

Spoznali smo tri utemeljitve morale oz. tipe splošnih etičnih naukov, tj. utilitarizem, deontologizem in etiko vrline, ki v konkretnih situacijah narekujejo zelo pogosto enako ravnanje. Razlike so bolj v načelih, iz katerih izhajajo, in se pokažejo v posebnih okoliščinah. → Prvo, konkretnejše nadstropje etične stavbe je sorazmerno samostojno v odnosu na višja, bolj teoretska nadstropja.

1. SOLIDARNOST IN SPLOŠNA KORIST → utilitarizem = teorija splošne koristi kot merila delovanja. Primer utilitarističnega upravičevanja kazni: kazen mora imeti dobre posledice, namreč te, da se prestopnik poboljša in da ne dela več drugih prekrškov (krščanski pekel ne zadosti prvemu pogoju: grešnik se v njem nikoli ne poboljša, ampak v njem le trpi za vse večne čase). Kritika utilitarizma: njegovo vztrajanje pri strogi nepristranskosti. ≠ Mill, H. Sidgwick in (v manjši meri) sodobni utilitaristi ostajajo zavezani Benthamovi zapovedi nepristranskosti, po kateri v moralni presoji »vsakdo šteje za enega in nihče za več kot enega«. Interesi, pravice, blaginja, usoda nikogar niso oz. nam ne bi smeli (kolikor presojamo in ravnamo moralno) biti ne bolj in ne manj pomembni od interesov, pravic, blaginje kogar koli drugega (nepristranskost izključuje posebno vlogo in pomen, ki jo imajo v naših življenjih, še zlasti pa pri določanju naših posebnih moralnih dolžnosti (tj. dolžnosti, ki jih nimamo do vseh, ampak samo do nekaterih ljudi), posebne družbene vezi: odnos med starši in otroki, med prijatelji in partnerji, pripadnost določeni poklicni, religiozni, kulturni, etnični ali politični skupnosti …).
2. DOLŽNOSTI IN PRAVICE → teorije dolžnosti in prava = nekatere dolžnosti (oz. pravice) veljajo ne glede na splošno korist. Za splošno korist bi bilo mogoče bolje, da bi preprosto pobili pedofile, ne da bi čakali na končno sodno presojo. Vendar bi bile s tem kršene pravice, ki jih ima prestopnik kot človeško bitje. Splošna korist zato ni zadnje merilo upravičenosti postopkov, pravil in družbene ureditve = »deontološka etika« (gre za etiko dolžnosti in tega, kar je treba delati; gr. déesthai [rabiti, biti potreben], tò déon → déontos [kar je trebe, kar mora biti]). Krščansko moralo, utemeljeno na božjih zapovedih, razumemo kot deontološko (čeprav se tudi utilitarist lahko sklicuje na idejo ljubezni do bližnjih). Zagovornik deontološkega etičnega stališča je Kant, danes R. Dworkin, J. Rawls, R. Nozick. Deontološka etika dožnosti in pravic zagovarja kazen neodvisno od njenega nadaljnjega družbenega in pedagoškega učinka: cilj kazni je, da prestopnik plača za svoj prekršek. Utilitaristični in deontološki pristop se v večini odločitev ne razhajata: utilitarist lahko misli, da je pojem človekovih pravic sredstvo pri določanju splošne koristi – spoštovanje pravic bo v večini primerov pripeljalo do večje splošne koristnosti, tako da jih lahko sprejmemo kot drugorazredno pomoč pri vrednotenju koristnosti. → Številni etiki predlagali sintezo ali srednjo pot (H. Sidgwick v drugi polovici19. stol.).
3. VRLINA IN SREČA →Najstarejša skupina naukov, ki izhajajo iz dobrih značajskih potez kot temelja etike. Starejše ime za takšne poteze je »vrlina«. Mnogi klasični misleci, kot so Platon, Aristotel, stoiki in Tomaž Akvinski, razumejo te poteze kot nekaj, kar omogoča srečo tako njihovim lastnikom kot njihovi skupnosti. Po njihovem so pojmi dobrega in dolžnosti izpeljani iz značajskih potez – vrlin: dobro ravnanje bo tisto, ki ga bo naredila poštena, velikodušna in dobronamerna oseba. ~ Etiki v vzhodnih filozofijah. Ta etika vrline, je doživela renesanso v zadnjih dveh desetletjih.

 

UČNA ENOTA: ETIKA KOT FILOZOFIJA MORALE

Etično raziskovanje vzame za svoje izhodišče zdravorazumske moralne sodbe (»To tvoje ravnanje je v redu, to pa ni.«). Pri tem poskuša onkraj posamičnih moralnih sodb najti bolj splošna moralna načela. Brez sistematičnih odgovorov na moralna vprašanja oz. splošnih moralnih načel, ki jih odkrivamo za posamičnimi moralnimi sodbami, bi se težko izognili moralnim dilemam in konfliktom med posameznimi vrednotami, dolžnostmi, pravicami in načeli. → Kantov primer osebe, ki lahko izpolni zapoved pomoči prijatelju v stiski samo tako, da pobesnelega oboroženega preganjalca z lažjo usmeri proč od prijateljevega skrivališča.

Splošna moralna načela pomagajo uskladiti in poenotiti naša raznolika moralna prepričanja. Ta so pogosto, ne da bi se tega zavedali, med seboj neskladna in zato dvomljiva. Primer: Liberalci se v zagovoru splava sklicujejo na pravico nosečnice, da sama odloči o tem, ali bo donosila in rodila otroka, ki ga (kot zarodek) nosi v sebi, češ da ta odločitev (primarno ali izključno) zadeva njeno telo in da ima ona edina pravico sprejemati odločitve o svojem telesu. → Liberalne feministke, pa hkrati moralno obsojajo nadomestno materinstvo in se zavzemajo za njegovo zakonsko prepoved. Toda ali s tem potencialni nadomestni materi ne odrekajo enake pravice, kakršno nosečnici priznavajo v primeru splava – odločitev ženske o tem, ali bo proti plačilu donosila in rodila otroka za njegove neplodne biološke starše (ali vsaj enega od njih) ali ne, je namreč prav toliko odločitev, ki (primarno ali izključno) zadeva način uporabe njenega telesa, kot odločitev nosečnice, da bo (ali pa ne) donosila in rodila svojega otroka.

Do zmot v moralni presoji pogosto prihaja zaradi nejasnosti pomena moralnih izrazov, kot so (moralno) dobro, zlo, prav, narobe, pravica, dolžnost, interes, škoda, dobrobit, dostojanstvo, oseba, treba je, odgovornost … Ti moralni izrazi in pojmi so pomensko zapleteni + zapleteni so tudi njihovi medsebojni odnosi. → Nekateri vidijo v tem bogastvo moralne govorice in mišljenja, vendar pa nejasnost in nenatančnost orodja za govorjenje in razmišljanje o moralnih vprašanjih zmanjšujeta njuno natančnost in s tem verodostojnost.

Sistematiziran prikaz etike s pomočjo etične zgradbe:

1. »Klet«: izvori morale.
2. Prvo nadstropje: uporabna etika, ki se nanaša na konkretna etična vprašanja.
3. Drugo nadstropje: splošni etični nauki o načelih morale. Prvo in drugo nadstropje skupaj = »normativna« ali vsebinska etika.
4. Tretje nadstropje: abstraktna vprašanja teoretične etike (sta dobro in zlo nekaj objektivnega; kako dobro in zlo sploh spoznamo; odkod dobijo svoj pomen moralni pojmi, kot sto »pravilno«, »nepravilno«, »vrlina«, »poštenost«) = metaetika****.

Tabela: etična zgradba.

3. NADSTROPJE:   METAETIKA		Obstoj in objektivnost dobrega in slabega.   Kako se spoznajo moralne resnice?   Narava moralne motivacije.
2. NADSTROPJE:   SPLOŠNA NAČELA IN VREDNOTE	NORMATIVNA ALI VSEBINSKA ETIKA	Preučevanje načel ravnanja: utilitarizem, etika dolžnosti, etika vrline.   Aksiologija: značaj in vrste vrednot.
1. NADSTROPJE:   UPORABNA ETIKA (POSAMIČNA PRAKTIČNA VPRAŠANJA)		ŽIVLJENJE, SPOLNOST – splav – evtanazija – usmrtitev – genski inženiring – homoseksualnost – ločitev	POLITIKA IN PRAVO- pravičnost – enakopravnost – splošno dobro – posameznik in družba – vojna in mir – poslovna etika	INDIVIDUALNI NAČIN ŽIVLJENJA – dolžnost – sreča – ugodje (hedonizem proti eudajmonizmu)
KLET:   PREDFILOZOFSKI IZVORI		VSAKODNEVNE MORALNE NORME, KI JIH NAREKUJEJO ZDRAV RAZUM, MORALA, POLITIKA, PRAVO, EKONOMIJA, RELIGIJA (Posebej pa so pomembna protislovja znotraj vsake in med njimi, ker spodbujajo razmišljanje o morali.)

Temeljna ideja iskanja moralnih načel: vsaka moralno dobra stvar (stanje ali motiv ali značaj) mora biti dobra, vsako moralno pravilno dejanje pa pravilno zaradi nekih svojih lastnosti (ki jih slabe stvari in nepravilna dejanja predvidoma nimajo). Tem lastnostim pravimo moralno pomembne lastnosti, ker zanje velja, da bi jih moral v moralni presoji stvari in dejanj vsakdo upoštevati. Npr.: moralno pomembna lastnost dejanja = (ne)soglasje lastnika pred uporabo tujega pisala → moralno (ne)pravilno dejanje = izposoja ali kraja (moralna obsodba). Ni pa gotovo, da so vse moralno dobre stvari dobre, vse moralno slabe stvari pa slabe zaradi ene in iste moralno pomembne lastnosti (ali množice le-teh). (Če bi bilo zlo smrti edina moralno pomembna lastnost ubojev oz. namernih povzročitev smrti ljudi (pa ni) in če bi dejstvo, da smo s smrtjo umrlega prikrajšali za prihodnje doživete dobrine, v celoti pojasnilo zlo smrti, bi se tako dokopali do prvega splošnega moralnega načela: »Ubiti človeka je moralno nedopustno vselej takrat in samo takrat, ko ga bo smrt prikrajšala za prihodnje dobrine*****.« Tako načelo bi, če bi bilo veljavno jasno in enoznačno urejalo vsa tista dejanja, s katerimi namerno povzročamo smrt nekega človeškega bitja (ali več ljudi): splav, detomor, samomor, uboj v silobranu, uboj iz usmiljenja (evtanazijo), smrtno kazen, ubijanje v vojni.) → Dovolj podobne ali istovrstne dobre stvari so dobre (dovolj podobne slabe stvari pa slabe) zaradi neke vsem tem dobrim (oz. slabim) stvarem skupne lastnosti. Splošno povedano: Vsako moralno načelo povezuje neko moralno lastnost z neko naravno ali družbeno lastnostjo, ki je moralno pomembna. Naloga etike kot moralne teorije je, da nam razkrije take sistematične povezave, pa tudi da prepričljivo pojasni, zakaj so moralno pomembne in upoštevanja vredne prav te in ne kake druge lastnosti dejanj, motivov, stanj stvari in značajev.

Viri in literatura:

• Miščević, N., Kante, B., Klampfer, F., Vezjak, B.: FILOZOFIJA ZA GIMNAZIJE, CZ, Ljubljana 2002.
• Kunzmann, P., Burkard, F. P., Wiedmann, F.: DTV ATLAS FILOZOFIJE: tabele in teksti, DZS, Ljubljana 1997.

---

* Aksiologija je del normativne etike, ki se ukvarja z značajem in vrstami vrednot.

** Vredno(s)tni monizem je stališče, da je ena sama vrsta stvari dobra po sebi.

*** Vredno(s)tni pluralizem je stališče, da je več vrst stvari dobrih po sebi (≠ vredno(s)tni relativizem zanika, da bi bilo kar koli taksno, da je za vsakogar (ne glede na njegovo osebno identiteto, nacionalno ali kulturno pripadnost, poklic, družbeni položaj, spletene osebne in družbene vezi, želje, nagnjenja, interese …) razumno, da si to prizadeva s svojim ravnanjem uresničiti).

**** Metaetika je najbolj abstraktna etična panoga, ki se ukvarja s teoretskimi problemi obstoja in objektivnosti moralnih lastnosti in s tem, kako jih spoznamo.

***** Naravna lastnost, ki je moralno pomembna.