25. obletnica smrti francoskega marksističnega filozofa Louisa Althusserja (* 16. oktober 1918 – † 22. oktober 1990)
Althusser, Louis (1918–1990), francoski filozof, eden najvplivnejših marksističnih teoretikov na zahodu v sedemdesetih letih. Rojen je bil leta 1918 v Alžiriji. Njegova briljantna akademska kariera v Parizu ga je pripeljala do profesure na prestižnem Collčge de France. Mednarodno javnost je nase opozoril z objavo publikacije Pour Marx leta 1965 (Za Marxa), ki mu je še isto leto sledila Lire le Capitale (Branje Kapitala). V teh delih je interpretiral marksizem, ki je vseboval zvrhano mero humanizma in Hegelijanske tematike, izpeljane predvsem iz Marxovih zgodnjih del. Althusser predlaga strukturalistično obdelavo marksizma. Za njega družba sestoji iz hierarhije struktur, ki se med seboj razlikujejo, a posedujejo relativno avtonomijo znotraj vsake posebej, vendar so trajno determinirane z ekonomijo. Zgodovina je bila zato zanj proces brez subjekta. Ljudje so tako reducirani na ubogljive lutke v rokah struktur, ki v družbi prevladujejo. V konsekvenci ima to branje Marxa antihumanistično zavrnitev univerzalne človeške narave. Sicer zelo plodno in zanimivo verzijo marksističnega historičnega materializma kot jo je oblikoval Althusser pogosto kritizirajo kot preveč teoretično. Zadnja leta njegovega življenja so bila zaznamovana z mentalno nestabilnostjo, ki je rezultirala v brutalnem umoru žene.
IDEOLOŠKI APARAT DRŽAVE
Da bi se Althusser dokopal do vprašanja reprodukcije produkcijskih razmerij se nameni narediti ovinek in si najpoprej postaviti neko drugo vprašanje: Kaj je družba?
Po sloviti koncepciji historičnega materializma, strukturo vsake družbe sestavljajo ravni ali instance, infrastruktura ali ekonomska baza, kot enotnost produkcijskih sil in produkcijskih razmerij, ter superstruktura ali nadzidava, ki ima sama dve ravni: pravnopolitično in ideološko. Na osnovi te prostorske metafore, baze in nadzidave, Althusser vpiše njun medsebojni odnos, odnos medsebojnega delovanja.
To kar se dogaja v ekonomski bazi v zadnji instanci določa tisto, kar se dogaja v nadstropjih (državnem aparatu), ki pa na osnovi svoje relativne avtonomnosti deluje nazaj na bazo.
Sled tradicije marksistične teorije nadalje napeljuje neposredno na koncepcijo države kot represivnega aparata, tistega aparata, ki vladajočim razredom omogoča nadvlado nad delavskim razredom in s tem posledično eksploatacijo prav tega razreda mezdnih delavcev. Država je torej najprej državni aparat in je s tem opredeljena kot represivni stroj v službi vladajočega razreda. A država je smiselna samo v funkciji državne oblasti, kraja, ki nastopa kot cilj vsakršnega političnega boja. Če imaš državno oblast, imaš v rokah državo, torej državni aparat. Državni aparat je torej le relativno nespremenljivo orodje, s katerim rokuje prav tisti, ki ima trenutno zagotovljen vladajoči položaj. Ob tem razlikovanju med državo in državno oblastjo, pa je treba vpeljati še neko drugo realnost, ki je umeščena ob bok represivnega aparata države. Upoštevati je potrebno ideološke aparate države. Ideoloških aparatov države je več: verski, šolski, družinski, pravni, politični, sindikalni, informacijski, kulturni …
Razlike med represivnim aparatom države in med ideološkimi aparatom države ležijo: najprej v številčnosti, saj je represivni aparat eden in je organiziran kot celota pod poveljstvom politike razrednega boja vladajočega razreda, medtem ko je ideoloških aparatov več in na prvi pogled ni čisto jasno kaj jih pravzaprav enoti v skupni funkciji; nato ležijo razlike v občem statusu, prvi je javen, drugi pa je večidel v zasebnih rokah; tretje razlikovanje pa leži v sami naravi njunega delovanja: če prvi deluje v prevladujoči meri in pretežno s silo (fizično …), pa deluje drugi v prevladujoči meri in pretežno z ideologijo in so represivne metode v svoji fizični obliki nadomeščene z bolj prefinjenimi (izobčenje, selekcija, cenzura …). A kaj enoti disparatni korpus ideoloških aparatov države? Po Althusserju je to prav ideologija s katero ti aparati pretežno delujejo, saj je ta ideologija navkljub svojim protislovjem ideologija vladajočega razreda tj. razreda, ki ima v rokah državno oblast. Ideološki aparati države so kraj, za katerega v razrednem boju dejansko gre in so obenem kraj na katerem ta boj tudi poteka.
Po ovinku se torej Althusser znova vrača k vprašanju reprodukcije produkcijskih razmerij. Kaj to reprodukcijo omogoča? V jeziku topike rečeno jo omogoča pravnopolitična in ideološka nadzidava. Enotnost različnih ideoloških aparatov države, kot jih zagotavlja ideologija vladajočega razreda, je tista, ki preko svoje delitve dela, zagotavlja reprodukcijo produkcijskih razmerij. Bistvo reprodukcije produkcijskih razmerij leži potemtakem v nekakšni delitvi dela. Represivni aparat države zagotavlja politične pogoje za to reprodukcijo in to z nasiljem, ukazi, prepovedmi, cenzuro, s čemer drži ščit ideološkim aparatom države, ki zagotavljajo samo reprodukcijo produkcijskih razmerij. Državna oblast in ideologija vladajočega razreda, ki skoz njo deluje je zagotovilo za harmonijo med represivnim aparatom države in ideološkimi aparati države, ter med samimi ideološkimi aparati države.
Za čas tlačanskega produkcijskega načina je bil represivni aparat države podoben, a je bilo število ideoloških aparatov države manjše. Cerkev je tedaj opravljala vrsto funkcij, ki so dandanes porazdeljene med različne ideološke aparate države (informacijska, kulturna, šolska …). Predvsem v paru z družinskim ideološkim aparatom države, je cerkev opravljala vlogo vladajočega ideološkega aparata države. V tem kontekstu nastopa francoska revolucija kot dogodek, ki je državno oblast iztrgal iz rok fevdalne aristokracije, jo nato podelil kapitalistično-trgovskemu meščanstvu, da bi si nato meščanstvo prisvojilo funkcije, ki jih je prej opravljal religiozni ideološki aparat države, se oprlo predvsem na nov politični ideološki aparat države tj. parlamentarno demokracijo in si zagotovilo ideološko hegemonijo nad funkcijami, ki jih je prej opravljal religiozni ideološki aparat države. Ne glede na vtis, ki se konstantno ustvarja, da je pozicijo vladajočega ideološkega aparata države zasedel politični ideološki aparat države, pa vlogo vladajočega ideološkega aparata države v kapitalističnih družbenih ureditvah opravlja šola. Dvojica šola-družina je nadomestila dvojico cerkev-družina.
Vsi ideološki aparati države prispevajo k istemu rezultatu, k reprodukciji produkcijskih razmerij, ki so kapitalistična razmerja eksploatacije, a šola kot nekaj nevtralnega je tista mreža, v katero so otroci v svoji šibkosti najbolj ujeti. Seveda v spregi z družinskim aparatom. Preko spretnosti ovite v vladajočo ideologijo ali pa ideologije v eksplicitni obliki (morala, državljanska vzgoja, filozofija …) je vsaka skupina glede na družbeno delitev dela praktično opremljena z ideologijo, ki ustreza vlogi, ki ji je dodeljena: vlogi izkoriščanca (visoko razvita poklicna, državljanska, nacionalna in apolitična zavest), vlogi agenta izkoriščanja (ki zna pravilno ukazovati, govoriti v smislu prakticiranja ideologije), vlogi agentov represije (ki znajo z ukazi doseči brezpogojno ubogljivost) in vlogi poklicnih ideologov (ki znajo pravilno intonirati moralo, krepost, nacijo, vlogo države v svetu …). Prav to usposabljanje, priučevanje spretnosti ovitih v ideologijo vladajočega razreda v veliki meri reproducira produkcijska razmerja kapitalističnega sistema, se pravi odnose izkoriščancev do izkoriščevalcev in obratno. Podrejanje in praktikum podrejanja. Seveda nam vsesplošna ideologija razlaga šolo kot nevtralno (laično), spoštljivo do zavesti otrok, kot pot k njihovi svobodi, morali, odgovornosti odraslih oseb – šola kot vir znanja in zgleda. Za povrh so tu še vnema in domiselnost, ki venomer najdevajo (slovite) nove metode in ustvarjajo podobo šole kot dobrohotne, naravne in nujne.
Preden pa bi povzeli Althusserjevo pojmovanje ideologije, pa bi se morali ustaviti še pri reprodukciji produkcijskih sil tj. reprodukciji produkcijskih sredstev in reprodukciji delovne sile. Toliko, da zaokrožimo celotno sliko reprodukcije produkcijskih pogojev, kot temeljnega pogoja obstoja družbene formacije v okviru vladajočega produkcijskega načina.
Reprodukcija produkcijskih sredstev se na ravni podjetja lahko kaže le kot učinek – nujno je letno predvideti sredstva, s katerimi obnovimo izrabo in obrabo v produkciji: surovino, nepremičnine, produkcijska orodja. A reprodukcije materialnih pogojev produkcije ni mogoče misliti na ravni podjetja, kajti ta stvar je globalnejša in zajema razsežnost trga in njegove logike povpraševanja in ponudbe.
To reprodukcijo lahko mislimo le kot mehanizem, ki se steka v neskončnost. Za razliko od reprodukcije produkcijskih sredstev, pa iz vidika podjetja ni mogoče spregledati logike reprodukcije delovne sile. Tej je kakopak dana mezda, a ta na ravni podjetja nastopa kot kapitalistična plačilna postavka, ne pa kot pogoj za materialno produkcijo delovne sile. A prav to je: je le del vrednosti, ki jo producira poraba delovne sile, del ki je potreben za reprodukcijo, rekonstrukcijo mezdnega delavca (stanovanje, obleka, hrana) in nenazadnje del, ki je potreben za vzgojo in izobraževanje otrok, kar pa je že dolgoročna naložba. Tu stopa na prizorišče vprašanje kompetentnosti, usposobljenosti za delo v kompleksu družbene delitve dela (porazdelitev po delovnih mestih in zaposlitve).
Za razliko od nekdanjega priučevanja sposobnosti v samem procesu produkcije, je danes ta teža usposabljanja prenesena na šolo. Poleg tehnik (spretnosti) in spoznanj, se tokom šolanja naučimo še pravil lepega vedenja, pravil ustreznega ravnanja glede na položaj, pravil morale, državljanske zavesti in poklicne zavesti – pravil podrejanja ureditvi razrednega gospostva. Naučijo nas tudi pravil pravilnega govora, jezika, pisanja, pravil pravilnega ukazovanja – pravilnega načina govora do podrejenih. Z besedo se torej zagotavlja dominacija vladajočega razreda, preko reprodukcije podrejanja pravilom vladajoče ideologije in prakticiranja tega podrejanja. Prežetost s to ideologijo je zadnji pogoj vestnega opravljanje naloge – naloge izkoriščanca ali izkoriščevalca ali pomagača pri izkoriščanju ali velikih duhov ideologije. Usposabljanje se torej vrši v oblikah in glede na olike ideološkega podrejanja.
Kakšna realnost je torej ideologija?
Marks je ta izraz povzel in mu namenil pomen v smislu sistema idej, predstav, ki vladajo nad duhom posameznika ali družbene skupine. Vendar Marks ni izdelal teorije ideologije.
Althusser predlaga prvo shemo: za razliko od teorije posebnih ideologij, ki vselej izražajo razredne pozicije, ter imajo zgodovino (čeprav je ta zunaj njih), projekt teorije ideologije nasploh ni mogoče obravnavati v smislu zgodovine družbenih formacij, produkcijskih načinov in razrednih bojev, ki v teh družbenih formacijah potekajo – potrebno se je postaviti na stališče, da ideologija nima zgodovine.
Za Marksa ima ideologija podoben status kot sanje za avtorje pred Freudom. Za te so sanje mišljene kot imaginarna konstrukcija, iluzija, ničen rezultat dnevnih usedlin, ki privzemajo poljubno kompozicijo, red oz. nered. Edina pozitivna realnost sanj je torej zunaj njih samih, v dnevnih usedlinah, kot edini polni in pozitivni realnosti. Po Marksu torej ideologija nima zgodovine v kolikor je torej imaginarna brkljarija, prazne in ničeve sanje z realnostjo zunaj sebe, realnostjo konkretne zgodovine konkretnih materialnih individuov. Zgodovina ideologije je torej zunaj nje same. Marksova teza je potemtakem negativna: ideologije so zgolj čiste sanje, brez lastne zgodovine (je zgolj bled odsev realne zgodovine), čeprav je zgodovinska.
Althusser tu poseže z drugo shemo, saj pravi, da ideologije imajo svojo zgodovino (določa jo razredni boj), na drugi strani pa ideologija nasploh nima zgodovine in to v absolutno pozitivnem smislu. Ideologija ima tako strukturo in deluje tako, da je nezgodovinska, vsezgodovinska realnost, da sta torej struktura in način delovanja v isti in nespremenljivi obliki navzoča v vsej zgodovini (razrednega boja). Althusser najde referenco pri samem Freudu, v njegovi tezi, da je nezavedno večno, nezgodovinsko. Večno pri tem ne pomeni nečesa kar transcendira vso zgodovino, pač pa vsepričujoče, transzgodovinsko, nespremenljivo po obliki skozi vso zgodovino. Ideologija torej nima zgodovine in je večna – vsepričujoča v svoji nespremenljivi obliki v vsej zgodovini (zgodovini družbenih formacij, ki vsebujejo družbene razrede).
Prva Althusserjeva teza:
»Ideologija je predstava imaginarnega razmerja med individuumi in njihovimi realnimi eksistenčnimi razmerami«.
Za ideologije na splošno velja, da kot svetovni nazori ne ustrezajo realnosti, da so torej imaginarni, a prav kot iluzije bi naj aludirali na realnost. Preko interpretacije pod samo imaginarno predstavo dobimo samo realnost. Mehanicistične 18. stoletja in hermenevtične interpretacije prav skozi interpretacijo imaginarne transpozicije ideologije prihajajo do sklepa, da si ljudje v ideologiji imaginarno predstavljajo svoje realne eksistenčne razmere. Potreba po tej imaginarni transpoziciji realnosti bi naj izhajala iz obstoja peščice ljudi (samodržcev, duhovnikov), ki svoje gospostvo in eksploatacijo utemeljujejo na ponarejeni predstavi sveta in s to predstavo zasužnjujejo domišljijo in predvsem duha navadnih ljudi. Po Feuerbachu in Marxu pa leži vzrok odtujitve predstave eksistenčnih razmer v imaginarno, v materialni odtujitvi, ki vlada v eksistenčnih razmerah ljudi – v odtujenem delu torej. Althusser tu doda nekaj ključnega. Ne gre za predstavo, imaginarno transpozicijo, temveč je predstavljeno predvsem razmerje, razmerje, ki je v središču vsake ideološke, imaginarne predstave sveta. Imaginarna narava tega razmerja je torej opora vsej imaginarni deformaciji.
Vsaka ideologija v svoji nujno imaginarni deformaciji ne predstavlja obstoječih produkcijskih razmerij, pač pa predvsem (imaginarno) razmerje individuumov do produkcijskih razmerij, ki iz produkcije izhajajo. V ideologiji potemtakem ni predstavljen sistem realnih razmerij, ki vladajo nad eksistenco individumov, pač pa imaginarno razmerje teh individumov do realnih razmerij, v katerih živijo.
Zakaj pa je ta predstava nujno imaginarna?
Druga Althusserjeva teza:
»Ideologija ima materialno eksistenco.«
Ideje ali predstave, iz katerih se zdi, da je sestavljena ideologija, nimajo idealne, ideelne, duhovne eksistence, temveč materialno. Pogled nazaj nam pove, da je vsak ideološki aparat države realizacija neke vladajoče ideologije, da torej ideologija vselej obstaja v nekem aparatu, v praksi tega aparata. Kaj se dogaja v individumih, ki živijo v ideološko določeni predstavi sveta, katerega imaginarna deformacija je odvisna od njihovega imaginarnega razmerja do njihovih eksistenčnih razmer, v zadnji instanci torej od produkcijskih razmerij in od razrednih razmerij?
Individum veruje v Boga ali Dolžnost ali Pravico. Glede na to, da je individum subjekt z zavestjo, se vzpostavi popolnoma ideološki konceptualni dispozitiv – subjekt ima zavest, kjer svobodno oblikuje in svobodno priznava ideje v katere veruje, s tem pa je tudi (materialno) vedenje subjekta čisto naravno.
Individum prevzema tako ali drugačno praktično vedenje in se udeležuje urejenih praks, praks ideološkega aparata, od katerega so odvisne ideje, ki jih je subjekt pri polni zavesti svobodno izbral. V cerkvi molimo, po dolžnosti se vedemo po pravilih, po pravici se podrejamo pravilom in protestiramo ob nekaznovanih prekrških.
Po ideološki predstavi je torej nujno delovati v skladu s svojimi idejami (svobodne zavesti), v dejanja materialne prakse vpisatovati lastne ideje svobodnega subjekta. Če ne deluješ po principu verjetij se ti pripisuje neke druge, skrite misli in ideje – perverzne in cinične. Torej tudi po ideologiji ideologije ideje subjekta obstajajo v njegovih dejanjih oz. morajo tu obstajati. Ta dejanja so prakse, ki jih urejajo rituali v katere se te prakse vpisujejo v naročju materialne eksistence nekega ideološkega aparata.
Kot pravi Pascal: »Pokleknite, premikajte ustnice v molitvi in verovali boste.«
Eksistenca idej individumovega verovanja je torej materialna, ker so ideje materialna dejanja, vključena v materialne prakse, ki jih urejajo materialni rituali, te pa določa materialni ideološki aparati iz katerega izvirajo ideje tega subjekta. Ideje torej niso nič drugega kot udejanitev skozi dejanske prakse. Sleherna praksa je mogoča samo preko kakšne ideologije in v njej in sleherna ideologija je mogoča le prek subjekta in za subjekte, kategorije subjekta in njegovega delovanja.
Kategorija subjekta je konstitutivna za sleherno ideologijo, samo v kolikor je funkcija sleherne ideologije, da konkretne individume konstitutira v subjekte.
Althusser: »Ideologija interpelira individume v subjekte.«
Na delu ob tem delovanju ideologije preko individumovih praks Althusser izpostavlja funkcijo ideološkega prepoznavanja, elementarnega ideološkega učinka – prepoznavanja evidentnosti. Evidentno je npr., da smo subjekti (svobodni …). Evidentnost evidenc. Kot evidentni subjekti se nenehno udeležujemo ritualov ideološkega prepoznavanja, ki jamčijo, da smo konkretni, individualni, nezamenljivi in nenadomestljivi subjekti.
To, da priznavamo, da smo subjekti in da se udeležujemo ritualnih praks najbolj elementarnega vsakdanjega življenja (stisk roke, klic po imenu, da vem, da imaš ime, čeprav te ne poznam, ime preko katerega te ljudje prepoznavajo kot enkraten subjekt), to je prepoznavanje preko zavesti o naši neprestani praksi ideološkega prepoznavanja. Mehanizem ideologije leži v interpelaciji konkretnih individumov v konkretne subjekte, preko delovanja kategorije subjekt. Interpelacija novači subjekte med individumi ali pa te individume spreminja v subjekte in to brez izjeme. Praktično prenašanje interpelacije je tako, da naslovitev tako rekoč nikoli ne zgreši svojega naslova. Naslovljenec se vselej prepozna, prizna, da se naslavljamo prav nanj: s preprosto gesto se odzove na »klic«, npr. z obratom v smeri glasu.
To kar se na videz dogaja zunaj ideologije (npr. na cesti) se v resnici dogaja v ideologiji. Tisto kar se torej dogaja v ideologiji je torej videti, kot da se dogaja zunaj nje. Biti v ideologiji pomeni misliti zase, da si zunaj ideologije. Ideologija nima zunanjosti, hkrati pa ni nič drugega kakor zunanjost.
Ob dejstvu, da je ideologija večna, odpade oblika časovnosti: ideologija je vselej že interpelirala individume v subjekte – individumi so vselej že subjekti. Na to potezo abstraktnosti individuma je pokazal že Freud, ko je opozoril na ideološki ritual, ki obkroža pričakovanje rojstva. Za otroka je vnaprej jasno, da bo nosil Ime svojega Očeta, da bo torej imel identiteto in da bo nenadomestljiv. Otrok je torej že pred rojstvom vselej že subjekt, za kar ga določa specifična družinska konfiguracija, v kateri ga pričakujejo. Določen je v tej konfiguraciji in po njej, v strukturi, v kateri mora subjekt najti svoj prostor, se pravi mora biti spolni subjekt (deček ali deklica), kar pa je že vnaprej.
Vir: Kovačič, Z. (2003): Ideološki aparat države, dostopno na: http://zofijini.net/online_althusser/ (23. 10. 2015).
(Število obiskov: 78)
