Mednarodni projekt Good School for 21st Century – Slovaška
DOBROTA IN POMOČ SOČLOVEKU NAS DELATA BOLJŠE
Tokrat smo se dijaki, ki sodelujemo pri dvoletnem projektu Good School for 21st Century, Kaja Kinkela, Tamara Tomšič, Maja Kastelic, Žiga Barba, Jernej Smerdel in Gašper Kastelic, v spremstvu profesorice Katje Koren Valenčič odpravili na Slovaško – deželo bogate aristokratske zgodovine z mnogimi naravnimi in kulturnimi znamenitostmi. Kljub vsem lepotam naš osnovni namen ni bil raziskovanje le-teh, kajti tema tokratnega srečanja je bila prostovoljstvo.
Ena najbolj znanih znamenitosti v Bratislavi je vojak, ki leze iz kanalizacije
V torek, 22. oktobra, smo se s parkirišča ilirskobistriške avtobusne postaje odpravili na dolgo pot proti Slovaški. Cesta nas je vodila mimo Ljubljane, Maribora in Dunaja do slovaške meje. Privoščili smo si nekajurni postanek za ogled slovaške prestolnice.
Takoj ob prihodu v Bratislavo se je pred nami prikazala največja mestna znamenitost – bratislavski grad, ki so bohoti na vzpetini nad mestom. Podali smo se v srce mesta. Ozke tlakovane ulice, pridih starega mestnega jedra in šum Donave v daljavi, ki je le težko slišen zaradi prometa … To je Bratislava. Pot nas je vodila do glavne razgledne točke v mestu, imenovane UFO. Na potepu po mestu sta našo pozornost pritegnili še dve stvari; ogledali smo si cerkev svetega Martina in tudi nakupovalni center s stekleno streho in fontanami na njej tudi ni bil od muh.
Naša naslednja postaja so bile Levice, pred nami pa kilometri sive ceste. Bila je že trdna tema, ko smo prispeli pred Hotel Astrum Laus. V recepciji so nas pričakali udeleženci iz drugih držav. Po hitrem pozdravu in namestitvi v sobah smo takoj želeli okusiti mestni utrip, a smo doživeli razočaranje, saj so bile vse lokalne trgovine zaprte. Tako smo se zadovoljili z dijaško klasiko – »pohanim« piščancem in »pomfrijem« v hotelski restavraciji, ampak priznamo, ni bilo slabo. Po večerji je sledila še kratka generalka pred predstavitvijo našega projekta, ki nas je čakala naslednji dan.
Center srednjeveškega mesta Kremnica
Drugi dan smo se okrog osmih zjutraj odpravili proti mestni hiši, kjer nas je prijazno sprejel župan. Vsaki izmed držav je izročil priložnostno darilo in nekaj fotografij za spomin. Nato smo se odpravili proti šoli. Vodja projekta nas je napotila v sejno sobo, kjer je vsaka izmed držav udeleženk predstavila svoje delo. Narediti smo morali anketo, v kateri smo svoje sošolce spraševali o tem, kaj si mislijo o prostovoljstvu, ali so se že kdaj znašli v vlogi prostovoljca in podobno. Predstavili smo še možnosti, kje se lahko v domačem mestu udejstvujemo kot prostovoljci. Po predstavitvah so nam gostitelji razkazali svojo šolo, ki je ena redkih, ki izobražuje kamnoseke. Tistega dne smo imeli še dve delavnici. Članica rdečega križa nam je predstavila svojo življenjsko izkušnjo, ko je kot mlada prostovoljka začela akcijo sajenja dreves po mestu. Posebnost tega projekta je namreč tudi obred zasaditve drevesa prijateljstva in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Pozno popoldne smo obiskali tudi tiste ljudi, ki so velikokrat odrinjeni na rob družbe. V varstveno-delovnem centru na obrobju mesta je približno dvajset varovancev, ki izdelujejo razna ročna dela. V krajši delavnici smo skupaj ustvarili nekaj spominkov. Po večerji smo se pozno zvečer vrnili v hotel.
Četrtek, predzadnji dan našega bivanja na Slovaškem, nam je postregel s prav posebnim dogodkom. Ravno v času našega bivanja je šola gostiteljica obeleževala štirideseto obletnico ustanovitve. Za to svečano priložnost smo morali pripraviti točko, s katero smo se predstavili v kulturnem programu na prireditvi. Gašper Kastelic in Tamara Tomšič sta prebrala dve Kosovelovi pesmi, prevedeni v angleščino. V popoldanskem delu smo se odpravili v šolo, kjer nam je mlada prostovoljka predstavila možnosti, ki jih kot člani Evropske unije lahko izkoristimo za nabiranje izkušenj na področju prostovoljstva v drugih državah. Pripovedovala je tudi o svoji izkušnji s prostovoljstvom na Islandiji. Zvečer sta kot običajno sledila večerja in klepet s soudeleženci.
V petek smo se odpravili na celodnevno avtobusno ekskurzijo. Obiskali smo dve stari mesti. Kremnica je manjše mesto, kjer se še danes čuti pridih srednjega veka in je nekako ostalo ujeto v času. Slovi po kovnici denarja, kjer kujejo kovance za cel svet. Po kosilu smo obiskali še eno idilično mesto z imenom Banská Štiavnica. Rudarsko mesto stoji na pobočju hriba, najbolj pa ga ljudje poznajo po muzeju ljubezni, ki so ga ustanovili na podlagi legendarne lokalne ljubezenske zgodbe med slovaškima »Romeom in Julijo«.
Poseben podzemni prostor za »shranjevanje« ljubezni
Mladi Andrej Sládkovič je bil na smrt zaljubljen v mlado in privlačno Marino, vendar jima ljubezen ni bila usojena, kajti Marina se je pod materino prisilo poročila z drugim. Njuna ljubezen je postala svetovno slavna zaradi najdaljše ljubezenske pesmi, ki je bil kdaj koli napisana. Ljudje množično obiskujejo muzej ljubezni, ki domuje v Marinini rojstni hiši. Tam lahko kupijo mesto v posebnem podzemnem prostoru in »shranijo« svojo ljubezen.
Zvečer smo se odpravili na zaključno slavje. Po nagovorih organizatorjev smo uživali v samopostrežni večerji in druženju z vrstniki iz drugih držav. Po prijetnem večeru v dobri družbi kar nismo mogli verjeti, da je našega slovaškega srečanja že skoraj konec. Po zadnji noči v hotelu smo se prebudili v megleno sobotno jutro. Poslovili smo se od sovrstnikov in si zaželeli srečno do naslednjega srečanja. Do doma nas je ločilo slabih 600 kilometrov, ki so zaradi prijetne družbe minili, kot bi trenil.
In to je bil konec našega petdnevnega bivanja na Slovaškem, vendar nam ni bilo hudo, saj se spet vidimo na naslednjem srečanju, ki ga bo gostila Češka. Le kaj bo naslednja tema, s katero se bomo spopadli dijaki iz Turčije, Slovenije, s Slovaške, Madžarske, Češke in Poljske? Kdo ve, pustimo se presenetiti. Vsekakor se bomo tudi naslednje naloge lotili z veliko zavzetostjo in odgovornostjo.
Gašper Kastelic, 3. A/IB
(Število obiskov: 110)
