Select Page

V. vsebinski sklop: IZZIVI SODOBNEGA SVETA, 1. učna tema: GLOBALIZACIJA, 2. učna tema: EKOLOŠKI PROBLEMI, 3. učna tema: DEMOGRAFSKE RAZMERE V SODOBNEM SVETU

Sodobna družba

1. učna tema: GLOBALIZACIJA

 

Učna enota: MODERNIZACIJA IN NASTAJANJE SVETOVNEGA SISTEMA

Začetki nastajanja sveta kot globalne vasi povezani z modernizacijo, tj. z. družbenimi procesi, v katerih so se oblikovale moderne družbe kot odprte in nenehno spreminjajoče se družbe. Temeljna značilnost modernih družb je rast, ki nenehno razkraja in preoblikuje vse obstoječe načine in oblike človeškega življenja, življenjske sloge, izumlja vedno nove proizvode in proizvodne postopke. Modernizacija vključuje različne med seboj povezane procese: pospešene tehnološke spremembe in industrializacijo, blagovno-denarno oz. tržno gospodarstvo in kapitalistični način proizvodnje, katerega temeljni motiv je dobiček (profit), urbanizacijo, spreminjanje slojevske strukture, politične spremembe itd. Prvi začetki modernizacije v 15. ali 16. stoletju, prostorsko v geografskem območju zahodne Evrope.

Anthony Giddens: Modernizacija pomeni dejanski, temeljit, radikalen prelom v razvoju človeških družb (dejansko diskontinuiteto), ki ni primerljiv z nobenimi družbenimi spremembami pred tem obdobjem. Razlogi:

  1. hitrost sprememb, ki je najbolj očitna na področju tehnologije,
  2. obseg sprememb – modernizacija ima globalne učinke,
  3. nove institucije, ki v tradicionalnih družbah niso obstajale (politični sistem nacionalne države, blagovni značaj proizvodov in dela, kapitalistično podjetje).

Procesi modernizacije so imeli (imajo) globalne učinke: (zahodno)evropski modernizacijski procesi sprožili povezovanje sveta v celoto, toda v celoto neenakih delov – bogati sever in revni jug oz. razviti center in revna periferija (»tretji svet«). V 50. letih 20. stoletja ideje o treh svetovih:

  1. prvi svet: države, ki so se prve industrializirale (modernizirale) in so tudi danes med prvimi po gospodarski razvitosti (države OECD),
  2. drugi svet: (zdaj že nekdanje) socialistične države vzhodne Evrope ter Kitajska, Kuba,
  3. tretji svet: azijske, večina afriških in južnoameriških držav, ki so bile kolonije evropskih industrijskih držav – prvega sveta.

Wallerstein v zvezi z globalnimi učinki modernizacije razvil teorijo svetovnega sistema, ki temelji na kapitalistični svetovni ekonomiji (oblikoval od 16. stoletja naprej). Kapitalizem je izvorno, v svojem bistvu globalen: tržna proizvodnja, konkurenca, motiv dobička ga silijo k ekspanziji, širjenju. Svetovni sistem sestavljajo:

  1. osrednje države (prvi svet),
  2. polperiferne države (drugi svet, del tretjega sveta),
  3. periferija (del tretjega sveta) in
  4. izključeni (zunanji) predeli (del tretjega sveta, ki je izključen iz svetovne ekonomije).

 

Učna enota: GLOBALIZACIJA

Medsebojna odvisnost in sovplivanje v fizičnem prostoru razmeroma oddaljenih družb/držav, pa tudi različnih družbenih institucij, organizacij, gibanj sta se še povečali v primerjavi s prejšnjimi obdobji. Vpliv razvoja komunikacijske tehnologije in transporta. Novost sodobnih globalizacijskih procesov je (relativna) deteritorializacija (tudi deteritorizacija), tp. prostor in razdalje postali nepomembni. → Krčenje prostora in časa, kar je nov pojav v sodobni zgodovini.

GLOBALIZACIJA – EKONOMSKI VIDIK

Povezanost in soodvisnost sveta se kaže na gospodarskem področju pri širjenju in oblikovanju svetovnega tržišča, pri oblikovanju svetovnega trga delovne sile, v delovanju multinacionalnih gospodarskih družb. V sodobnosti se krepi integrirana svetovna proizvodnja, tp. proizvodnja na enem koncu sveta je odvisna in povezana s proizvodnjo na drugih koncih.

Novost je tudi izredno povečana gibljivost industrijskih, vedno bolj tudi storitvenih dejavnosti. Mogoče jih je premeščati iz ene države, iz enega dela sveta v drugega. Kapital se pač seli tja, kjer pričakuje največje dobičke. To mu omogoča hiter napredek znanosti in tehnologije tako na področju proizvajanja kot tudi vodenja in poslovanja, nič manj pa liberalizacija gospodarstva v zadnjih desetletjih, kjer ni skoraj nobenih ovir za pretok blaga in kapitala.

Današnje multinacionalke so tako globalna podjetja, ki imajo svoje proizvodne, raziskovalno-razvojne, finančne, upravljavske itd. enote nameščene v različnih delih sveta in jih skoraj brez ovir premeščajo iz enega dela v drugega.

GLOBALIZACIJA – POLITIČNI VIDIK

Multinacionalke lahko zaradi svoje ekonomske moči vplivajo na odločitve politične oblasti v različnih državah. Toda na določenih področjih se ne morejo meriti z močjo države: ne morejo se vzpostaviti kot pravno-politične enote, ki upravljajo in nadzirajo ozemlje, prav tako nimajo monopola nad sredstvi prisile. To pa je značilno za moderne nacionalne države. Globalna podjetja so glavni akterji svetovne ekonomije, moderne nacionalne države pa so glavni akterji globalnega političnega reda.

Države so se prisiljene povezovati in sodelovati, ker je vedno več globalnih vprašanj, problemov, ki ne poznajo državnih oz. nacionalnih meja (ekološki problemi, problemi vojne in miru ter kopičenje jedrskega in drugega orožja, rastoče neenakosti v svetovnem merilu in znotraj posameznih držav, ukrepi multinacionalk, ki lahko ogrozijo nacionalno gospodarstvo, preraščanje nacionalnih gospodarskih težav v globalne – svetovna gospodarska kriza itd.).

Potrebo po skupnem urejanju področij dokazujejo večstranski sporazumi in mednarodne organizacije, ki so se oblikovale po 2. svetovni vojni (Organizacija združenih narodov – OZN[*]). Organizacije, ustanovljene na različnih ravneh (regionalne, svetovne), na različnih področjih (npr. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj – OECD), z različnimi pristojnostmi. Gre za vladne ali nevladne organizacije (Amnesty International), strokovna združenja (v okviru OZN Unicef, Unesco, Who, Ilo itd.).

Sodobne tehnologije in globalizacija omogočajo aktivno vključevanje civilne družbe, tj. različnih nevladnih organizacij, prostovoljnih združenj, neprofitnih organizacij itd. v politično življenje.

Globalizacija z možnostjo hitrega pridobivanja informacij in primerjanja načinov življenja v različnih državah vpliva na oblikovanje identitet državljanov, na njihova prepričanja, na potrebo po političnem delovanju.

S povezanostjo in soodvisnostjo sveta se odpirajo vprašanja, kot so: ali je mogoče govoriti o univerzalnih vrednotah; kako na mednarodni ravni uveljavljati človekove pravice, do kje seže pravica do (mednarodnih) posegov v druge države.

GLOBALIZACIJA – KULTURNI VIDIK

Spremembe komunikacijskih tehnologij, ki so se začele z izumom tiska, nadaljevale z elektronskimi mediji in dosegle vrh z internetom oz. sodobno IT, vodijo h kulturni globalizaciji. Razsežnost globalizacije je kulturna homogenizacija, tj. povečanje podobnosti med kulturami in s tem izginjanje kulturne raznolikosti. Različne interpretacije:

  1. Kulture se zbližujejo, prevzemajo druga od druge posamezne sestavine in na staja nova globalna kultura.
  2. Gre za enosmeren kulturni pretok – od gospodarsko razvitih delov sveta k manj razvitim – in za prevlado ene kulture nad drugimi (t. i. »amerikanizacija«, »vesternizacija« – prevlada zahodnega – evropskega in ameriškega načina življenja).
  3. Eno in drugo, hkrati pa težnje po kulturnem poenotenju sprožajo oživljanje tradicij, lokalizmov, iskanje kulturne posebnosti, oživljanje manjšinskih kultur. T. i. glokalizacija, tj. pojav, ko gre po eni strani za stapljanje kultur, po drugi pa za poudarjanje in iskanje kulturnih razlik, posebnosti. Z globalizacijo se je povečala zavest o kulturni različnosti.

POGLEDI NA GLOBALIZACIJO

Tri šole oz. teze o globalizaciji: hiperglobalistična, skeptična in transformacijska.

  1. Hiperglobalizatorji opredeljujejo globalizacijo kot novo obdobje v človeški zgodovini. Oblikuje se nov družbeni red, ki bo pripeljal do sveta brez državnih/nacionalnih meja. Razlike v vrednotenju tega dogajanja: nekateri (neoliberalci) slavijo globalni trg in globalno konkurenco, drugi (neomarksisti) vidijo v teh dogajanjih zmago zatiralskega globalnega kapitalizma, ki povečuje neenakosti med državami in znotraj njih.
  2. Skeptiki: povezave med različnimi deli sveta so vedno obstajale in ne gre za posebno nove procese. Tudi v sedanji globalizirani družbi se povezujejo določene regije. Nacionalne vlade imajo še vedno škarje in platno v svojih rokah, saj one sprejemajo pravne okvire (zakone, pogodbe), ki o(ne)mogočajo procese globalizacije.
  3. Transformacionisti vidijo v globalizaciji proces, ki povzroča hitre in temeljite družbene, gospodarske, politične itd. spremembe. Nekatere države in deli sveta se temu uspešno prilagajajo, drugi manj. Globalizacija prinaša nove neenakosti na globalni ravni.

Transformacionisti (kot hiperglobalizatorji): sedanjega procesa globalizacije glede na njen obseg in intenzivnost ne moremo primerjati z ničimer v zgodovini. Ne oblikuje pa se svet brez držav in državnih meja (≠ hiperglobalizatorji). Hkrati narašča pomen novih oblik povezovanja, ki so neteritorialne (multinacionalke, transnacionalna družbena gibanja, mednarodne agencije itd.).

GLOBALIZACIJA IN NEENAKOST

V 18. stoletju povprečni življenjski standard prebivalcev na treh najbolj naseljenih območjih na Zemlji – v Evropi, v Indiji in na Kitajskem – približno enak. Globalna neenakost začela povečevati v 19. stoletju. V 2. polovici 20. stoletja so nekatere države sicer začele dohitevati bogati prvi svet (t. i. novo industrializirane države: Južna Koreja, Tajvan, Singapur). V novejšem času so na pot dohitevanja stopile velike države, ki so zmožne uporabljati visoko tehnologijo, konkurenčne pa so z nizkimi mezdami (Indija, Kitajska); njihova industrializacija posledica načrtne odločitve podjetij iz gospodarsko razvitih držav, ki jih je pritegnila cenejša delovna sila, zaradi pritiska ekoloških gibanj so se tudi želeli znebiti umazane tehnologije. → Deindustrializacija prvega sveta.

Položaj nižjih in srednjih slojev v prvem svetu se poslabšuje. Globalizacija marginalizira pomembne dele svetovnega prebivalstva tako v gospodarsko manj razvitih kot razvitih državah. Del držav tretjega sveta postaja čedalje revnejši (t. i. četrti svet). V njih živi 3 milijarde ljudi (največji delež revnih v Afriki).

Povečevanje globalne neenakosti, vse večja medsebojna odvisnost ter pasiven odnos razvitega sveta do teh vprašanj spodbujajo delovanje nevladnih organizacij, t. i. antiglobalizacijskih gibanj oz. antiglobalistov. Poudarjajo, da v procesu globalizacije prevladujejo interesi bogatih držav tako na ekonomskem kot na političnem področju (predvsem ekonomskih in političnih elit, ne vsega prebivalstva). Bogate države bi morale zagotavljati pogoje za zaščito človekovih pravic, pravic delavcev, zavarovanje okolja in razvoj državnih oz. nacionalnih ekonomij.

Globalizacija že obstoječe razlike in neenakosti poglablja in ustvarja nove. Vsi problemi – od nezadostne zdravstvene oskrbe v revnih delih sveta, lakote, pomanjkanja pitne vode, do degradacije okolja itd. – globalni problemi.

DRUŽBE TVEGANJA

Ulrich Beck (Družba tveganja): od 2. polovice 20. stoletja postaja očitno, da pospešena znanstveno-tehnološki in ekonomski razvoj ne proizvajata samo bogastva, ampak tudi tveganje nepopravljivega uničenja vsega življenja na Zemlji. Tvegano postalo tudi družbeno življenje ter življenje posameznikov na mikroravni. Opozoril na neenakomerno porazdelitev izzivov sodobnim družbam in izpostavljenost posameznikov številnim tveganjem. Tveganja, značilna za sodobne družbe (brezposelnost, okolje, zdravje) krepijo družbeno neenakost. Izobrazba in informiranost dajeta možnost izogibanja določenim tveganjem, vendar ne v celoti. V družbo tveganja smo vrojeni = »civilizacijska pripisanost tveganja«.

V družbi tveganja se revščina, brezposelnost, bolezen itd. prikazujejo kot problemi posameznika in ne družbenih skupin oz. sistemski problemi. Posamezniki se želijo vse bolj izobraževati, vendar je izobrazba le nujen, a nezadosten pogoj za zasedbo določenih družbenih položajev.

[*] 10. decembra 1948 sprejela Splošno deklaracijo o človekovih pravicah.

 

2. učna tema: EKOLOŠKI PROBLEMI

 

Učna enota: EKOLOŠKA KRIZA

Veliki migracijski tokovi naj bi v prihodnje potekali ravno zaradi okoljskih sprememb.

Človek si prisvaja, preoblikuje in prilagaja naravno okolje (ekosfero). Okolje, v katerem bivamo, je kultivirano, tj. preoblikovano s človeško dejavnostjo (sociosfera).

Ekološka kriza = porušeno ravnotežje med človekom in naravo.

Do bistvene spremembe v človekovem odnosu do narave pride z neolitsko revolucijo pred 10.000 leti: človek je tedaj postal poljedelec in živinorejec. Vendar vplivi tisočletja lokalno omejeni.

Z industrijsko dobo pred 200 leti se začne povečevati produktivnost človekovega dela. Začne se eksponencialna rast izkoriščanja neobnovljivih virov, nenehna razširjena reprodukcija in pospešena rast prebivalstva.

Zavest o destruktivnem človeškem preoblikovanju naravnega okolja se začne uveljavljati šele v 2. polovici 20. stoletja.

Leta 1972 skupina znanstvenikov pod vodstvom D. Meadowsa izdela študijo z naslovom The Limits of Growth (Meje rasti). Opozorili so na hitro rast prebivalstva, ki pomeni večjo obremenitev za planet, in na stopnjevano gospodarsko rast, ki vključuje pospešeno porabo naravnih bogastev. Več ko nas je in več dobrin ko proizvajamo, več proizvajamo tudi odpadkov. Sposobnost narave, da absorbira naše odpadke, je omejena.

Ob veliki proizvodnji se povečuje tudi nevarnost nesreč, ki so posledica okvar v proizvajalnih napravah in uporabe proizvodnih sistemov (Bhopal – 1964 in Černobil – 1986).

Meadows opozori na naravne meje rasti (omejen prostor, omejene količine naravnih virov (surovin in energije), omejena sposobnost narave za sprejem odpadkov oz. omejene samočistilne zmogljivosti okolja).

Ulrich Beck: tveganje uničenja naravnih temeljev življenja ni samo nezaželena stranska posledica industrializacije in kapitalizma, ampak vtkano v same temelje delovanja moderne civilizacije.

 

Učna enota: NEKATERI GLOBALNI EKOLOŠKI PROBLEMI

Ekološka kriza je globalni problem: globalno spreminjanje podnebja, tanjšanje ozonske plasti, umiranje gozdov in s tem zmanjševanje biotske raznovrstnosti.

  1. Globalno spreminjanje podnebja se kaže predvsem v (globalnem) segrevanju ozračja, ki je posledica človekove dejavnosti (emisije toplogrednih plinov). Globalna temperatura do konca 21. stoletja v najboljšem primeru dvignila za 2 °C; če se bodo sedanje emisije nadaljevale pa za 4 °C. Vpliv na kmetijsko proizvodnjo (svetovni pridelek hrane –10 %, cena pridelave +20 %). Najhujše posledice čutila revna ruralna območja, najblažje pa bogata urbana. → Povečevanje razlik med bogatimi in revnimi.
  2. Ekološki problem je tudi tanjšanje ozonske plasti. V 80. letih 20. stoletja odkrili luknjo v ozonskem plašču nad Antarktiko. Luknja v ozonskem plašču tudi nad Avstralijo in Novo Zelandijo ter nad Arktiko. Povzročajo fluorokloroogljikovodiki (potisni plini, v hladilni tehniki).

Razviti deli sveta z globalizacijo gospodarstva preselili tvegane in umazane industrije v dežele z nizkimi mezdami, ki so z vidika razvitih primerno odlagališče strupenih in škodljivih odpadkov.

Tovarne obljubljajo odpravo revščine in zaostalosti, pa tudi gospodarsko neodvisnost od razvitih držav. Uporaba herbicidov in pesticidov povečuje kmetijske donose in daje možnosti za odpravo lakote. To so okoliščine, ki multinacionalnim družbam dajejo možnosti neoviranega pridobivanja dobička. Razviti iz tretjega sveta uvažajo poceni živila in z njimi tudi pesticide in druge strupene snovi.

 

Učna enota: PRIZADEVANJA ZA OBLIKOVANJE OKOLJU PRIJAZNEGA GOSPODARSTVA

»Ekotehnološki optimizem«: močno zaupanje v tehnologijo in prepričanje, da je mogoče ekološko krizo obvladati z uvajanjem ekološko ustreznejše tehnologije, reciklažo odpadkov, nadomeščanjem neobnovljivih virov energije z obnovljivimi itd. ter tako oblikovati okolju prijazno gospodarstvo.

KRITIKE: Ekološko popolnoma ustrezne tehnologije ni; tehnologija bo v ekosferi vedno tujek. Živimo na omejenem planetu in zato trajna (gospodarska) rast ni možna. Potreben prehod od rasti k ravnovesju = model stacionarne ravnovesne ekonomije.

Modelu stacionarne ravnovesne ekonomije sorodni koncepti okoljskega prostora: Raven porabe naravnih virov in emisija odpadkov bi morala biti za vsako državo oz. del sveta trajno določena in ne bi smela (lokalno, regionalno in globalno) presegati stopnje obnavljanja naravnih virov in samočistilnih zmogljivosti planeta. Takšno ravnanje naj bi vodilo k sožitju, sobivanju z naravo oz. k sonaravnemu razvoju. Ta bi bil mogoč le, če bosta varstvo okolja in enakost prebivalcev sveta postala vodilni civilizacijski cilj (večja odgovornost gospodarsko razvitih držav).

 

3. učna tema: DEMOGRAFSKE RAZMERE V SODOBNEM SVETU

 

Učna enota: RAST PREBIVALSTVA

V zadnjih 200 letih temeljite spremembe v številu in starostni strukturi prebivalstva. Leta 1830 1 milijarda, danes živi na planetu 7 milijard ljudi. Spreminja se tudi številčno razmerje med mlajšimi in starejšimi generacijami v korist slednjih. Predvsem v gospodarsko razvitih državah število starejših narašča, številčnost mlajše generacije hitro upada. Hitra, obsežna in sočasna rast deleža starejšega prebivalstva in hkrati upadanje mlajšega zgodovinsko nov pojav.

Na rast prebivalstva, na razmerje med mladimi in starejšimi generacijami vplivata rodnost (nataliteta) in smrtnost (mortaliteta); če ugotavljamo demografsko sliko na ožjem območju, npr. v posamezni državi ali delu sveta, moramo upoštevati še selitve (migracije) – tako priseljevanje (imigracije) kot odseljevaje (emigracije).

Pospešena rast sovpada z začetki modernizacije, seveda najprej v Evropi, kjer se je ta začela. Šlo je za spremenjeno razmerje med rodnostjo in smrtnostjo. Za predmoderne (predindustrijske ali tradicionalne) družbe značilno obnavljanje (reprodukcija) prebivalstva z visoko rodnostjo ob sočasni visoki smrtnosti. Rast prebivalstva v dolgih v dolgih obdobjih človeške zgodovine počasna (nizek naravni prirastek). Število prebivalcev občasno celo upadlo zaradi povečane smrtnosti ob ekonomskih krizah. Lakoti, vojnah, epidemijah nalezljivih bolezni.

Modernizacijski procesi vplivali najprej na upadanje smrtnosti. Manjša pogostnost epidemij nalezljivih bolezni, zlasti izkoreninjenje kuge, pa tudi boljša ekonomska organizacija, ki je odpravila obdobja lakote. Napredek medicine povečal možnosti za preživetje ljudi, zlasti otrok. V začetnem obdobju močno upadla zlasti smrtnost otrok in sploh mladega prebivalstva. Stopnje rodnosti š nekaj časa ostale na prejšnji (visoki) ravni. Začetek (prva stopnja) demografskega prehoda: začetno padanj smrtnosti ob sočasni dovolj visoki stopnji rodnosti. → Pospešena rast prebivalstva.

Podaljšuje se pričakovano trajanje življenja oz. pričakovana življenjska doba (v Evropi v začetku 20. stoletja 50 let, zdaj 80 let).

Večina neindustrializiranih delov sveta (tretji svet) hiter padec smrtnosti začela doživljati pozneje, po letu 1950 (vpliv medicinskih storitev in izdelkov farmacevtske industrije, ki prihajajo iz prvega sveta). Rast prebivalstva pa tu še hitrejša, kajti padanja smrtnosti ni spremljalo hitro padanje rodnosti, kakršno je bilo značilno za prvi svet.

 

Učna enota: PADANJE RODNOSTI

Padanje smrtnosti in z njo podaljševanje pričakovanega trajanja življenja je en del procesa rasti prebivalstva in spreminjanja njegove starostne strukture.

V družbah, ki jih je zajela modernizacija, se je začela zmanjševati tudi rodnost. → Rast prebivalstva se je upočasnila. Odločilen dejavnik pri padanju rodnosti v Evropi namerno, zavestno in prostovoljno nadzorovanje rojstev z uporabo kontracepcijskih sredstev in tehnik.

S padanjem rodnosti je bilo doseženo obnavljanje prebivalstva ob nizkih stopnjah rodnosti in nizkih stopnjah smrtnosti ter podaljšanem pričakovanem trajanju življenja. Govorimo o koncu demografskega prehoda. Spremeni se starostna struktura: staranje prebivalstva (zaradi majhne rodnosti se delež mladega prebivalstva zmanjšuje, zaradi nizke smrtnosti in daljšega pričakovanega trajanja življenja pa se povečuje delež starejšega prebivalstva).

V Evropi rodnost padla pod raven enostavnega obnavljanja (reprodukcije) prebivalstva (tj. dolgoročnega ohranjanja enakega števila prebivalstva) že v 60. in 70. letih 20. stoletja (v Sloveniji v 80. letih). Za enostavno obnavljanje prebivalstva je potrebno, da vsaka ženska v svoji rodni dobi rodi 2,1 otroka (statistično povprečje). V Evropi pod 2, kar je nov pojav v zgodovini človeštva.

DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA PADANJE RODNOSTI

Caldwellova teorija medgeneracijskega pretakanja blaginje: visoka rodnost racionalna, ko starejša generacija dobiva od mlajše več, kot vanjo vlaga. = Značilno za družbe, v katerih gospodarsko življenje poteka v okviru domače družinske proizvodnje. Z industrializacijo in blagovno-denarnim (tržnim) gospodarstvom se ločita področji družinskega življenja in proizvodnje dobrin in storitev. Starši so v prvi vrsti dolžni poskrbeti za svoje otroke. Obrne se smer medgeneracijskega pretakanja blaginje, tj. od starejših k mlajšim generacijam. → Visoka rodnost ni več racionalna in jo poskušajo omejiti.

Čedalje več žensk zaposlenih + njihova težnja, da bi v življenju počele še kaj drugega, kot le rojevale in skrbele za otroke → deluje proti velikemu številu otrok. Na zmanjšanje rodnosti lahko vpliva tudi neenakopraven položaj žensk doma in na delovnem mestu.

Vzroki za nizko rodnost tudi v protislovjih med družinskim življenjem in ekonomijo. → Problemi pri prevzemanju in opravljanju starševske vloge ter njenem usklajevanju s poklicno (problemi v zvezi s starševskim dopustom ob rojstvu otroka, problemi urejenosti otroškega varstva, še vedno močno prepričanje, da so ženske bolj kot moški odgovorne za družinsko življenje, in s tem neenakomerna, tj. asimetrična, delitev družinskih vlog itd.). Za današnje mlade generacije značilno, da se ekonomska osamosvojitev pomika v poznejša leta zaradi podaljševanja šolanja in težav, ki jih imajo s pridobitvijo prve zaposlitve, resen problem tudi pridobitev lastnega stanovanja.

Padec rodnosti v tretjem svetu ni tako hitro sledil padanju smrtnosti in je bila zato rast prebivalstva še hitrejša. VZROKI:

  • stroški vzreje in vzgoje otrok so še vedno nizki; delo, ki ga opravijo otroci ni mladostniki in s tem prispevajo k dohodku gospodinjstva, presega stroške, ki jih imajo starši z njimi;
  • starši pričakujejo od otrok ekonomsko in sploh materialno pomoč v starosti;
  • kulturni kontekst marsikje zahteval veliko število otrok (zaradi uveljavljanja družine, nadaljevanja rodu ali kot izraz globoko vsajenih religioznih načel);
  • nepoznavanje metod nadzorovanja rojstev, nedostopnost kontracepcijskih sredstev, neustrezne zdravstvene storitve;
  • marsikje še vedno visoka smrtnost otrok do petega leta starosti.

 

Učna enota: SVET STARIH

Trendi rasti prebivalstva se povsod po svetu umirjajo. Zaradi padanja rodnosti in smrtnosti ter podaljševanja pričakovanega trajanja življenja se spreminja številčno razmerje med mladimi in starejšimi generacijami. Staranje prebivalstva je globalen pojav, čeprav je ta proces najbolj izrazit v gospodarsko najbolj razvitih delih sveta. → Stopnja rodnosti pod ravnijo, ki zagotavlja enostavno obnavljanje prebivalstva (tj. 2,1 otroka na žensko v rodni dobi).

Predvidevanja: Do leta 2050 število starejših (od 50 let) v svetu prvič v človeški zgodovini preseglo število mladih. INTERPRETACIJI STARANJA PRBIVALSTVA:

  1. Nekateri v padanju rodnosti in staranju prebivalstva vidijo velik problem; govorijo o izumrtju celih predelov Evrope in nekaterih drugih predelov sveta.
  2. Za druge padanje rodnosti srečno naključje. Rastoči obseg potrošnje in pospešena rast prebivalstva na eni strani ter z viri omejen planet Zemlja na drugi strani ne morejo obstajati hkrati.

→ Rastoči delež starejšega prebivalstva je dejstvo. Staranje prebivalstva že zdaj vpliva na gospodarske razmere: na gospodarsko rast, na višino prihrankov in vlaganj, na potrošnjo, na razmerja na trgu delovne sile, na delovanje pokojninskih skladov itd.

Pričakujemo, da bodo morali biti ljudje zaposleni do približno 70. leta. Verjetno bodo morale biti za starejše od 50 let vpeljane nove oblike zaposlovanja: za del delovnega časa, za svetovanje pri posameznih projektih, za določen čas itd., hkrati pa zagotovljena tudi ustrezna socialna varnost. Po drugi strani se soočamo z veliko brezposelnostjo mladih, ki je posledica dejstva, da delovna mesta zaseda številčna srednjeletna generacija (rojeni v 50-ih in 60-ih letih 20. stoletja), ki pa ob spremembah zakonodaje še dolgo ne bo izpolnila pogojev za upokojitev.

Staranje prebivalstva vpliva na zdravstveno stanje družbe (zdravstveno stanje starejših ljudi v povprečju slabše). Glede na to, da hitro narašča delež najstarejše starostne skupine, lahko pričakujemo, da se bo močno povečalo povpraševanje po storitvah dolgoročnejše nege starejših. Leta 1950 sta bili v svetu dve osebi, starejši od 85 let, na sto oseb v starosti 50–64 let, to število je sedaj več kot 4, do leta 2050 pa naj bi jih bilo že 11.

Staranje prebivalstva bo verjetno vplivalo na sestavo družin in drugih oblik skupnega bivanja ljudi, prav tako na gradnjo stanovanj in tudi na selitve (migracije) prebivalstva (potrebe po odpiranju meja za doseljevanje mlajšega prebivalstva).

 

Vir: M. Počkar, S. Andolšek, T. Popit, A. Barle – Lakota: UVOD V SOCIOLOGIJO, Učbenik za sociologijo v gimnazijskem izobraževanju, DZS, Ljubljana 2011.


(Število obiskov: 879)
Dostopnost